Ura je bila nekaj čez sedmo uro zjutraj, ko sem bila že na poti proti bližnjemu ribniku, da počakam sončni vzhod. Vreme ni bilo najboljše, da bi lahko sončni vzhod videla lepo, ampak namen je bil bolj pomemben kot pa popolnost. Pomembno mi je bilo, da sem zunaj, ko bo sonce začelo vzhajati in bila sem.

Ko se je sončni vzhod začenjal, sem se usedla na zelo velik pomol in v miru in tišini opazovala naravo. Nikogar ni bilo še zunaj, okoli ribnika ni bilo žive duše, le v vodi so bile račke in dva laboda. V daljavi sem opazovala laboda, kako sta sijala v snežno beli barvi in prav prijeten pogled je bil za dobro jutro. Za nekaj trenutkov sem zaprla oči in uživala v svežem zraku. Naenkrat sem mi je zazdelo, da je neko blizu mene in odprla sem oči. Ker sem sedela tik ob vodi, sta laboda priplavala čisto blizu mene in skoraj sem se prestrašila. Prav prijeten občutek je bil, ko se sta tako blizu priplavala in potem odšla naprej. Škoda, ker nisem imela možnosti, da to posnamem, ker bi z veseljem imela ta trenutek ujet. Sem ga pa vsaj doživela, tako kot je prav. V trenutku tam, kjer je bil. 

Nekaj časa sem še sedala v na pomolu in opazovala okolico, potem se se pa počasi odpravila proti domu, da si pripravim zajtrk in kavo. Ko sem odšla, sem namreč pojedla le eno banano, kar je čisti premalo in sem kar naenkrat postala lačna. Ker sem imela pripravljene maline za zajtrk, je bila pa misel na to doma toliko bolj prijetna, saj jih imam res zelo rada.