Sama nisem nikoli pomislila, da bi lahko depresija bila tudi moja diagnoza, nekako sem se vedno znala rešiti iz teme, težkih dni, dogodkov, znala sem sama sebi pomagati in še v tako težkih trenutkih najti tisti žarek sreče, ki me je osrečil.

Potem pa je prišlo obdobje, ko je vse šlo samo dol. Nisem mogla verjeti, kako si nisem več znala pomagati, kako se nisem znala več nasmejati, popolnoma sem bila brez volje in energije in takrat sem prvič pomislila, da je pri meni na poti depresija in da si res čisto nemočen, ko te to doleti. Borila sem se vsak dan posebej, nisem si hotela priznati, da bi mogla do zdravnika in vse moje simptome povedati. Do tega nisem hotela da pride, ker depresija je bila zame nekaj, kar jaz ne bom imela in pika. Kar nekaj časa sem se borila sama z seboj, bila sem na meji, probala sem vzdrževati svojo energijo, a me je vedno bolj utrujalo, nisem imela več želje po ničemer, še otroci so mi bili odveč, to pa je bil alarm, da sem šla do zdravnika, ki je rekel, da je to depresija in mi dal zdravila. 

Ko sem doma gledala ta zdravila, sem se bojevala sama z seboj, ali jih naj začnem jemati ali ne. Nisem jih hotela in potem si obljubila, da če vzamem zdravila, da bom delala tudi na sebi in da ko naredim to kuro, potem prekinem. Napisala sem si datum, kdaj naj bi depresija minila in vse sem naredila, da bi tako tudi bilo. Dnevi so počasi postajali boljši, resnici pogledano v oči so mi pomagale tablete in jaz sama, ta kombinacija je bila pomembna, samo tablete, me ne bi rešile, depresija bi se sigurno nadaljevala. Danes sem srečna, vesela, polna energije, nikoli več si ne želim, da me dobi depresija, to je občutek, ko si ne moreš pomagati, sam si v tem in se iščeš in ne najdeš izhoda.